OlgaKolencslike, fotografije, pesmi in misli

mora mora, počasi počasi

Ko je moj pogled zaobjemal neskončno morje belih oblakov pod nami, sem izgubila občutek za čas. Po enournem postanku na otoku Mauricius je naše na pol prazno letalo nadaljevalo polet proti pozabljeni rdeči celini. Na Brniku sem tik pred poletom v Istanbul izvedela, da je na Madagaskarju izbruhnila epidemija kuge, najhujša v zadnjih petdesetih letih. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je umrlo že okoli dvesto ljudi, več kot dva tisoč pa je bilo s to boleznijo okuženih. Sejšeli so zaradi prenosa okužbe že zaprli letališče.



Naše aktivno sedemnajstdnevno raziskovanje Madagaskarja od Antananariva do Ifati je bila predvsem zaradi dolge in naporne vožnje težka, a neponovljiva izkušnja. Na otoku, ki je s svojimi 587.041 km² velik za 29 Slovenij, imajo le 49.800 km cest, od tega jih ima le 12 % asfaltno prevleko. V neokrnjeni naravi smo prvič videli lemurje, se čudili drevesom opičjih kruhovcev, imenovanih baobab, in milini sveže zelenih riževih polj. Na starih lesenih barkah, ki so nekoč služile za prevoz tobaka, smo pluli po reki Tsiribihina in taborili. Čez komaj prehodne brežine nad reko, ki jih sproti odnaša monsunsko deževje, smo se dvigali do zaselkov, v katerih ljudje brez osnovne infrastrukture še vedno živijo v kolibah. V narodnem parku Isalo, ki je gorski masiv iz peščenjaka, smo raziskovali kanjon Isalo, kamniti gozd v narodnem parku Tsingy de Bemaraha in deževni tropski gozd, svetovno znani narodni park Ranomafana , ki je pod zaščito Unesca. Obiskali smo rokodelce, ki še danes s preprostimi in primitivnimi orodji izdelujejo osnovne predmete.

Madagaskar, izgubljen kontinent

Madagaskar, ki je četrti največji otok na svetu, je izgubljen kontinent, ki nam skozi preproste prijazne ljudi ter njihove običaje odstira pogled v brezčasje. Zgodovinski viri navajajo, da se je otok pred približno 165 milijoni let ločil od Afrike. Človek naj bi ga poselil razmeroma pozno, približno pred 2000 leti, vendar o tem obstaja več teorij. Sodobne genetske raziskave potrjujejo dejstvo, da Malgaške korenine segajo tako v Indonezijo kot v vzhodno Afriko. Prvi naseljenci naj bi s kanuji pripluli iz Polinezije, ljudstva Bantu pa naj bi prečila morje čez 400 kilometrov oddaljen Mozambiški kanal. Ob trku afriške in azijske kulture je nastala edinstvena zmes, ki ji v svetu ni primere. Večina prebivalstva na Madagaskarju je danes mešanica avstronezijskih, bantujskih, severnoindijskih, arabskih in somalskih naseljencev. Malgaški jezik zveni kot pesem, poln je metafor ter prispodob in spada v avstronezijsko jezikovno skupino.







Arheološke raziskave v 20. stoletju kažejo, da so prvi priseljenci dosegli otok okoli leta 700 po Kristusu. Za prvotne prebivalce ali "gospodarje tal" so se večje spremembe začele šele po pojavu tujih interesov. Avgusta leta 1500 je Madagaskar dosegel portugalski kapitan Diego Dias, ki ga je poimenoval v otok St. Lawrence. Kmalu so na otoku trgovske kolonije ustanavljali Portugalci, Nizozemci, Francozi in Angleži, vendar jim zaradi sovražnega in ostrega odpora domačih malgaških bojevnikov to ni uspelo. Prvo kraljevino je leta 1700 ustanovilo pleme Sakalava, v začetku 19. stoletja pa je bila večina otoka združena v kraljevino, ki ji je vladala vrsta plemičev iz plemena Merina. Leta 1896 je po zasedbi francozov otok postal francoska kolonija. Kljub pomembnima uporoma Malgašev leta 1918 in 1947, je Madagaskar dosegel osamosvojitev šele 26. junija 1960. Otok danes naseljuje okoli dvajset etničnih plemen, ki iz roda v rod prenašajo svoja kulturna izročila. Kljub bogatim neizkoriščenim naravnim virom in s prostim tržnim gospodarstvom samostojne države, zaradi različnih vzrokov razvoj nazaduje, in tako je Madagaskar danes ena izmed najrevnejših državna svetu.

Do prihoda človeka na otok sta se povsem samostojno razvijali flora in favna. Žal so s prihodom človeka izumrli nosorogi, 16 vrst lemurjev, dve vrsti orlov in tri metre visok slonji ptič Aepyornis, največji ptič na svetu. Kljub obsežnemu izsekavanju gozdov na otoku še danes najdemo 7400 rastlinskih vrst, od katerih je kar 5800 endemičnih. Zaradi izolacije otoka je endemičnih tudi 90 % vseh živalskih vrst.

Antananarivo

Glavno mesto Madagaskarja, ki leži na nadmorski višini od 1200 do 1400 metrov, je zgrajeno na dvanajstih gričih. Od približno 20 milijonov prebivalcev Madagaskarja jih okoli tri milijone živi v glavnem mestu Antananarivo in v okoliških urbanih območjih. Leta 2007 je bilo mesto Antananarivo po oceni organizacije Mercer Human Resource Consulting tretje najbolj umazano mesto na svetu. V mestu je toliko kontrastov, da bi mu le s težavo našli primero.

Ljudstvo Merina je s kraljem Andrianjaka mesto zavzelo okoli leta 1610. Ustno izročilo pravi, da je za varovanje mesta kralj najel 1000 vojakov, njim na čast naj bi mesto kasneje poimenovali v Antananarivo, kar pomeni »mesto tisočerih«. Po letu 1895, ko so otok zavzeli Francozi, so v prostor prinesli tudi evropsko arhitekturo. Mesto je danes razdeljeno na spodnje, osrednje in zgornje mesto. Ulice so kot mravljišče, povsod so trgovine in trgovinice, hoteli, restavracije, zlatarne, butiki ipd. Trgovanje se odvija v vsakem prostem kotičku, tudi na pločnikih in ob cesti. Čudimo se raznim zelo zanimivim delavnicam iz nekega drugega časa, ki še popestrijo mestni utrip.





Popotnik si v Antananarivu lahko ogleda rekonstruirane kraljeve palače, katedrale, živalski vrt Tsimbazaza, tržnico Zoma, Piratski muzej, jezero Anosy, muzej umetnosti in arheologije, stadion Mahamasina, grobnico Rainiharo ter številne druge znamenitosti in zanimivosti. Utrjeno kraljevo naselje Ambohimanga, »modri grič«, ki je 24 kilometrov oddaljeno od mesta, danes nosi status svetovne kulturne dediščine in je pod zaščito Unesca.

Naselje Akamasoa, ki je od Antananariva oddaljeno 15 kilometrov, je po zaslugi Pedra Opeke zraslo na smetišču. Danes se lahko pohvalijo s 17 zgrajenimi vasmi z 2000 opečnimi hišami, v katerih živi 15.000 prebivalcev. Ljudje s smetišča so našli dom in zaposlitev, 8500 otrok se danes lahko izobražuje. Dobiček, ki ga z delom v kamnolomu prinaša 750 ljudi, je namenjen zdravstvu in drugim skupnim potrebam.

Križarjenje po reki Tsiribihina – 1. Dan

Iz Antananariva, kjer smo prvič prenočili, nas je pot vodila do vasi Ambatolampyja. Slovi po tradicionalnih malgaških izdelkih iz aluminija, v kateri nezaščiteni delavci delajo bosi. Po ogledu delavnice in obisku tržnice je sledila pot na zahod. Čez slikovito pokrajino smo prispeli do Miandrivaza, najbolj vročega mesta na Madagaskarju. Naslednje jutro nas je čakala nova avantura, in sicer 120 kilometrov dolgo križarjenje po reki Tsiribihina.

V svetu brez cest je reka edina pot, ki povezuje preproste, s slamo krite zaselke. Je vir življenja v vseh pomenih besede, na njej se trguje, pere perilo, umiva, napaja živino in ne nazadnje, to vodo se tudi uživa. Namestili smo se na dve barki, na vsaki je bilo prostora za okoli deset oseb. Pod francoskimi kolonialisti so na njih prevažali tobak, danes pa služijo predvsem turizmu.





Plovba se je začela, v popolno tišino je posegel le zvok motorja. Velika plastična kanta z gorivom je nameščena na vidnem mestu. Leseno ogrodje dokaj »zdelanega« plovila ustvarja občutek, da se vse skupaj lahko razleti. V vodi so krokodili, leni so. Skrivajo se v meandrih, ki so na gosto porasli z obvodnim rastlinjem. Na videz enolična pokrajina se neprestano spreminja, reka med nizkim gričevjem ustvarja mehke ovinke. Voda je oranžno-opečnate barve, v njej se zrcalita zemlja in koža ljudi, ki ob njenih obrežjih živijo povsem prvobitno. S to vodo so se kuhali naši obroki in z mojo sopotnico sva zboleli že naslednji dan. Stranišča na barki ni, je samo v naravi, ob reki.

Popoldne smo se povzpeli do slapa, kjer smo v vejevju zagledali prve sifake. Po krajši vožnji smo prispeli do obrežnih sipin, kjer smo postavili tabor. Malgaški dečki so glede na njihov tempo »mora mora« neizmerno pridni in kmalu smo imeli postavljen vsak svoj »hotel«. Polena, ki smo jih vozili s seboj na krovu, so zdaj služila za taborni ogenj. Malgaši so nam zapeli. Koža se mi je ježila ob njihovih presunljivo nežnih in ubranih akordih, mi pa smo bili ob petju naših pesmi vsi po vrsti razglašeni. Ogenj je prasketal in podžigal hrepenenja. Barva reke je temnela in se stapljala v enovito barvo noči.

Križarjenje po reki Tsiribihina – 2. Dan

Po okusnem zajtrku smo z barko prečkali reko, da obiščemo neko vas. Na obrežju, ki ga sproti odnašata deževje in monsun, nas je pričakala gruča otrok. Skoraj goli in bosi so, vendar kot ogenj iskrivih oči in z usti vse do ušes. Pozabim na opozorilo vodnika in na svetlo privlečem zavitek napolitank. Pokažem jim, da so za vse, a je bilo že prepozno. Dečki v prvi vrsti so zgrabili za omot, vsebina se je zdrobila v prah in par otrok je z brega popadalo v vodo. Dva metra proč od mene zagledam majhno deklico, ki mi s prstkom kaže na tla. Pogledam in vidim komaj opazno, za centimeter veliko enojno plast napolitanke. Nimam moči, da bi jo pobrala, čeprav deklica gleda in čaka.

Zlezli smo čez brežino in si ogledali vas. Čas se je tukaj ustavil, bivališča iz slame in bambusa pričajo o drugačnem načinu življenja. Obiščemo šolo, otroci sedijo v klopeh in se učijo, čeprav ni pouka. Zunaj se je odvijal nekakšen sejem, vprege z zebuji so dvigale prah in ljudje so se sproščeno srečevali s tujci. Treba je bilo iti dalje. Po celodnevni plovbi smo se povzpeli še do ene podobne vasi, kjer smo prvič objeli drevo baobab. Radovedni in sproščeni otroci povsod čakajo na sladkarije.

Pred nami je bila še ena taborna noč. Ko zakurimo ogenj, se nam pridružijo domačini. Srečni so, ker se jim nekaj dogaja. Plešejo nam svoje plese in vsi čudovito pojo. Noč je kratka, z jutrom nas čaka še tri ure plovbe po reki. Prihajamo na zahodno obalo Madagaskarja, gričevje na drugi strani reke že porašča obsežen baobabov gozd. V kraju Belo Tsiribihina smo se poslovili od posadke in s terenskimi vozili pot nadaljevali proti Bekopaki, kjer smo spali dve noči. Po dolgi vožnji skozi zaraslo pustinjo smo znova prispeli do reke. Treba jo bo prečiti, skupaj z vozili smo se zapeljali na stare lesene splave in avantura se je začela.

Bekopaka - Avenija baobabov - Morondava

Naslednji dan sem dokončno bolna obležala in v parku Tsingy zamudila razvpiti »kamniti gozd«. Drugo jutro je sledila celodnevna vožnja do Morondave, ki nam jo je znova popestrilo prečenje reke na splavih. Ljudje ob reki so prijazni, sproščeni in predvsem radovedni. Vožnja s terenskimi vozili po prašni cesti, ki jo v obdobju monsuna zalije voda, je dolga in naporna. Na poti skozi pusto, povsem zaraslo in neprehodno pokrajino smo videli nekaj velikih kač, ki pa na otoku niso strupene. Ustavili smo se v naselju, kjer strežejo najokusnejši steak zebuja na svetu.

Vrnili smo se do reke in vzdolž nje, skupaj z vozili na splavih, pluli še kakšno uro. Na obrežju so nas pričakali domorodci, ki so z mačetami razpolavljali plodove kokosa in nam ponujali sveži napitek. Prašna cesta, ki včasih to ni, nas je vodila dalje skozi divjino. Grmovje ob cesti je zaradi prahu, ki ga dvigajo terenska vozila, oranžno rjave barve. Ustavili smo se ob enemu izmed pokopališč oziroma starih grobnic. Vstop je strogo prepovedan. Poslušali smo zanimivo pripoved o malgaškem odnosu do življenja po smrti. Pokopališče z okolico je zanje sveti kraj. Malgaši živijo predvsem za življenje po smrti in grobnice njihovih pokojnikov so včasih bolje urejene od človeških bivališč.



Obred Famadihana je pogrebna tradicija, ki je malgaški način spoštovanja mrtvih. Trupla pokojnikov v vsakem tretjem, petem ali sedem lihem letu, odvisno od plemena, prinesejo iz grobnic. S trupel odstranijo staro svilo, kosti izmijejo v bližnjem potoku in jih ponovno povijejo v novo svilo. To je svečan obred brez žalovanja, nasprotno, to je dan veselja in zabave. Je srečanje in druženje s sorodniki ob dobri pijači in hrani. Družino, ki tega obreda ne izvaja, obsojajo in jo izločijo. Svetovna zdravstvena organizacija in zdravstvene službe države si prizadevajo, da bi ta obed prepovedali, saj obstaja velika nevarnost prenosa pljučne kuge.

Pot nas je vodila dalje, do največjega, svetega malgaškega drevesa baobab, ki ga domačini spoštujejo že več stoletij. Sveto drevo je precej na široko obdano z ograjo, vstop do njega pa je možen samo bosih nog. Domnevajo, da je ta baobab največje drevo na otoku. Malgaši, ki jim ogromno pomenita tradicija in vera, po stari legendi drevo imenujejo »korenine neba«, saj naj bi bog korenine obrnil v zrak, krošnjo pa v zemljo. Drevo, imenovano tudi »drevo življenja«, lahko shrani na stotine litrov vode in tako preživi tudi najbolj sušna obdobja.

Tik pred sončnim zahodom smo dosegli Avenijo baobabov, ki se nahaja v regiji Menabe na zahodnem delu Madagaskarja. Na razdalji približno 260 metrov se pred nami odpre pogled na okoli 25 veličastnih dreves, ki dosegajo višino okoli 30 metrov. Drevesa baobab so stara do 800 let in so zapuščina starih tropskih gozdov, ki jih je za potrebe kmetijstva iztrebil človek. Po sprehodu čez avenijo je sledila še vožnja do hotela v Morondavi.

Morondava – Antsirabe

Pred nami je bil nov dan. Sledila je celodnevna vožnja od Morondave do najbolj hladnega mesta Antsirabe. Prvi postanek je bil na sejmu zebujev (indijsko govedo, Bos taurus indicus), ki na otoku predstavljajo statusni simbol. V enem izmed plemen imajo običaj, da mora mladenič pred poroko ukrasti vsaj enega zebuja in tako dokaže, da bo znal preživeti družino. Pestro in zanimivo trženje je hkrati tudi druženje. Opazila sem žensko z zlatimi zobmi. Vodič nam je povedal, da so zlati zobje njihova edina varna denarna naložba. Ariarije (malgaška valuta je Ariary) bi jim v kolibah pokradli, bankam ne zaupajo in tako svoje prihranke naložijo v zlate zobe.

Vožnjo smo nadaljevali skozi zelo izsušeno pokrajino, ki so jo v zaplatah poraščale palme. Popotnik, ki je navdušen nad golo in mestoma razbrazdano pokrajino, je kmalu razočaran. Vse, kar vidimo, je erozija tal, ki jo je po naselitvi otoka za svoje potrebe ustvaril človek. Nekateri podatki navajajo, da so izsekali že 90 % gozdov in to početje se kljub prepovedi še nadaljuje. V praksi je tudi požiganje s suho travo poraslih območij, ki prst še bolj siromaši. Na otoku, kjer vlada tropska klima, letnih časov ni. V deževnem obdobju od novembra do marca traja vroče poletje. Od aprila do oktobra traja suho obdobje oziroma »zima«.



Popoldne smo se ustavili v vasi ob manjši reki in se spustili do struge, kjer so ženske z otroki iskale zlato. Zelo prijazne so, gospa z velikim klobukom mi je pokazala dno velikega krožnika, kjer so se iskrili zlati drobci. Mali deček je padel v neusmiljeni jok. Otroke tukaj strašijo, da v kolikor ne bodo pridni, pride ponje bela žena. Pod noč smo prišli do mesta Antsirabe in se nastanili v za te kraje več kot solidnem hotelu. Mesto leži na 1500 metrih nadmorske višine in slovi po termalnih kopelih. Je drugo največje mesto v državi, večina prebivalcev v mestu pa pripada etnični skupini Merina.

Zjutraj so nas že čakali vozniki rikš, ki so nas zapeljali po mestu. Ob vozovih tečejo ženske, tudi z otroki na hrbtih in ponujajo cenene ogrlice. Ogledali smo si delavnico, kjer izdelujejo tako okrasne kot uporabne predmete iz zebujevih rogov. Sledil je ogled tkalnice, kjer na ročnih statvah tkejo svilo in iz suhega cvetja ustvarjajo slike. Obiskali smo mestno katedralo, kjer je pravkar potekala maša. Ljudje so svečano oblečeni, njihovi obredi, v katere sta vključena tudi glasba in ples, pa včasih trajajo tudi več ur. Sledil je ogled delavnice in trgovine s poldragimi kamni. Po slikoviti in razgibani vožnji mimo riževih polj do Ambositre, ki slovi po rezbarstvu, smo zvečer prispeli do vasi Ranomafana, ki je izhodišče za istoimenski narodni park.

Deževni gozd Ranomafana

V krošnji se je rahlo zganilo in nad nami se je v vsej svoji lepoti pojavil zlati bambusov lemur. Preteklo je nekaj trenutkov, le toliko, da mi je uspelo na hitro narediti en sam posnetek in že ga ni bilo več. Njegov pogled je kot prispodoba duha in človek, ki po malgaški kulturi verjame v živalsko dušo, lemurja ne ubija. Legenda pravi, da sta v gozdu živela dva brata. Eden izmed njiju se je odločil, da bo zapustil gozd in bo postal poljedelec. Drugi brat, ki je ostal v deževnem gozdu, se je od žalosti, ker je ostal sam, spremenil v lemurja. Presunljivo glasni lemurjevi klici, ki odmevajo skozi divjino, tako izražajo bratovo neizmerno žalost in hrepenenje.

Narodni park Ranomafana se nahaja v jugovzhodnem delu Madagaskarja in zavzema površino več kot 4 15 kvadratnih kilometrih hribovitega terena. Od nadmorske višine okoli 800 metrov do okoli 1200 metrov ga popolnoma poraščata gost, vlažnen primarni in sekundarni gozd . Park nosi ime po istoimenski vasi Ranomafana, kar pomeni »vroča voda«, saj je območje znano po vročih izvirih. Številne reke, med katerimi je največja Namorone in vlaga, ki jo dodatno prinašajo tropski cikloni, ustvarjajo videz nezemeljske pokrajine. Obsežne znanstvene raziskave, večinoma ameriške, so v parku doslej odkrile že okoli 110 vrst ptic, 90 vrst dvoživk, 60 vrst plazilcev ter dvanajst vrst lemurjev, med katerimi je še zlasti očarljiv zlati bambusov lemur. Med pestro floro vidimo gigantske bambuse, praproti, palme, orhideje in številne druge.

Ob dobri zaščiti pred komarji, skoraj po vsej državi obstaja možnost okužbe z malarijo, smo se zbudili v nov dan. Ženske so, kot po celotnem Madagaskarju, že navsezgodaj zjutraj v reki prale perilo. Zapeljali smo se do vasi Ambodiamontana, ki je od Ranomafane oddaljena približno šest kilometrov, kjer je tudi vstop v tropski deževni gozd. Tam sta nas že čakala dva zelo prijazna lokalna vodnika. Vodila sta nas navzdol skozi gozd, do reke Namorone. Čudovit je pogled na odprte cvetove angelske trobente, ki smo jih pri nas navajeni videti le na vrtovih, tu pa na gosto poraščajo vlažne bregove nad reko. Reka ustvarja skrivnosten občutek, saj se preliva čez temno, včasih že skoraj črno kamnito podlago. Prečkali smo most in že po nekaj sto metrih hoje sta naša malgaška vodnika od »izvidnice« prejela obvestilo, da so v obratni smeri naše krožne poti opazili večjo skupino lemurjev.



Golden bamboo lemur (Hapalemur aureus, Malagasy bokombolomena ) - zlati bambusov lemur



Giraffe Weevil (Trachelophorus giraffa) - rilčkar z žirafjim vratom

Povzpeli smo v obratno smer in v gostem grmovju tudi sami kmalu opazili pripadnike te čudovite endemične vrste. Nekateri so se posamično, drugi v skupinah, pred nami elegantno umikali višje v drevesne krošnje. V krošnji se je rahlo zganilo in nad nami se je v vsej svoji lepoti pojavil zlati bambusov lemur. Preteklo je nekaj trenutkov, le toliko, da mi je uspelo na hitro narediti en sam posnetek in že ga ni bilo več. Tu bi ostala vsaj dan ali dva in čakala na podoben trenutek. Iskala bi na videz nezemeljska bitja in poslušala ptice. A človek mora biti zadovoljen s tem, kar ima, in jaz sem bila neizmerno srečna in obenem hvaležna, da mi je bilo dano videti ta tako odmaknjen in hkrati tako poseben košček tega planeta.





Zlatega bambusovega lemurja, ki spada v zelo ogroženo vrsto, je leta 1986 v parku prva odkrila raziskovalka Patricia Wright, leta 1993 pa je bil prvič odkrit v naravnem rezervatu Andringitra. Lemurji so edini primati na svetu, ki so razvili v primerjavi z drugimi sesalci odpornost na 12-krat večji smrtni odmerek cianida, ki ga prejmejo z uživanjem svežih bambusovih poganjkov. Živijo v manjših ali večjih skupinah in so, če je to potrebno, vsejedi. Na žalost je pred 1000 leti prav človek iztrebil vsaj 16 vrst lemurjev, tudi takšne, ki so tehtali 200 kilogramov.

Ne morem dalje brez zelo pomembnih razmišljanj, ki so me spremljala vso našo pot skozi deževni gozd. Obsežno krčenje tropskih gozdov, tudi na drugih celinah, ruši najbolj kompleksen ekosistem na našem planetu. Vsako, še tako majhno bitje sledi evoluciji, ki ji ni primere. Tako me je na tej poti poleg zlatega bambusovega lemurja očaralo še eno malo bitje, tako znamenito, ali pa nenavadno, skoraj nadrealistično, z imenom Giraffe Weevil (Trachelophorus giraffa) ali po naše rilčkar z žirafjim vratom. Tudi ta hrošč je endemit, ki ga najdemo samo na Madagaskarju. Čeprav njegova celotna dolžina telesa meri samo 2,5 centimetra, ga ne pozabiš nikoli. Po krožni poti smo se spustili nazaj do reke Namorone in se po poti pristopa dvignili do vasi Ambodiamontana, kjer so zorele banane.

Park je za obiskovalce odprt vse leto. Pohodniki zaradi razmočenih in spolzkih poti potrebujemo močne pohodne čevlje in zaščito pred dežjem. Izbiramo lahko med petimi možnostmi vodenih izletov, od štiriurnega nezahtevnega pohoda do tridnevnega trekinga z možnostjo kampiranja.

Narodni park Isalo

Po vrnitvi iz deževnega gozda Ranomafana smo pot nadaljevali proti Fianarantsoi. Ustavili smo se pri lokalnih kovačih, ki kujejo železo po starih ročnih postopkih in povsem brez zaščitne opreme. Pretreseni nad revščino v vasi smo pot nadaljevali čez vinogradniško območje Ambalavao. Mimo redkih zaselkov smo se obirali s postanki ob stojnicah, na katerih so se šibile skladovnice svežih mangov in ujela nas je noč. Ko smo prišli do neke vasi, zgrajene predvsem iz kolib in brez električne razsvetljave, je sredi ceste stal avtomobil, ob njem pa je na tleh ležal človek. Vojska je z robustnim ležečim policajem na kovinske palice pred nami zaprla cesto in nas ni pustila naprej. Pogajanje z našim vodstvom je trajalo kakšno uro, mi pa smo na avtobusu čakali na razplet. Končno je le sledil premik do Ranohire, kjer nas je čakal hotel, vendar s sila počasnim vojaškim spremstvom. Ob prihodu smo končno izvedeli, da zaradi nevarnosti nočna vožnja ni dovoljena, spremstvo vojske pa je seveda plačljivo.







Zjutraj smo se odpravili v eno izmed sotesk, ki se nahaja v Narodnem parku Isalo. Park je bil ustanovljen leta 1962 in zavzema površino 81.540 hektarjev. Raznolika pokrajina, ki ji vlada suho tropsko podnebje, se razteza med 514 in 1.268 metri nadmorske višine. Poleg peščenih dolin, travnikov in oaz se kaže v okornih masivih iz peščenjakov ter v do 200 metrov globokih soteskah. Ljudstvo Bara, ki že stoletja naseljuje območje, se ukvarja predvsem z živinorejo in kmetijstvom. Za vstop v park je potreben lokalni vodnik, ture pa lahko trajajo od nekaj ur do več dni. Na tem območju živi kar 340 različnih živalskih vrst, vključno z 82 vrstami ptic ter različni plazilci in sesalci. Tu najdemo nenavadne in redke endemične rastline kot so pahipodiji, pandanusialoje in druge.

Skoraj vodoravna steza nas v pol ure pripelje do urejenega »piknik placa«, kjer so nam Malgaši ob povratku iz soteske, pripravili slasten obrok. Kanjon se čisto počasi oži, nad stezo opazimo prve sifake. Plašne so in med hitrimi skoki izginejo iz dosega naših oči. Na desni strani se dviga navpična polkrožna stena, ki je v spodnjem delu nad strugo na gosto porasla z grmovjem. Strmina narašča tudi na levi strani in kmalu nas zakrije senca. Dno soteske je skoraj ravno, potok mirno teče, iz sten curljajo in jo poživljajo manjši studenčki. Svet je vlažen, naša steza, ki prečka nekaj velikih balvanov, se spušča in dviga.

Po dobri uri hoje smo prišli do modrega in črnega jezera, lahko bi jima rekli tolmuna, ki ju napajata dva precej velika slapova. Sta na čisto kratki razdalji, zaradi ozkega prehoda med njima in izpostavljenega terena je nastalo kar nekaj gneče. Najbolj pogumni so zaplavali, ostali smo našli senco v polkrožni jami tik ob zgornjem jezercu. Počasi smo se vrnili do prostora za piknik, kjer je prijetno dišalo po malgaških dobrotah, zadišala sta tudi kava in pivo. Na obisk so prišli lemurji, skakali so z veje na vejo, tekali so po tleh, mame pa so nosile na hrbtih tudi svoje dojenčke. Njihov čvrst objem, dolg rep, eleganca in neverjetno velike sijoče oči, se bodo še dolgo zrcalile v naših spominih. Popoldne smo se vrnili v Ranohiro, kjer sta sledila druženje in zaslužen počitek.

Ranohira – Ifati

Po dvakratni nočitvi v Ranohiri se je naše potovanje nadaljevalo skozi park Isalo do Ilakake, ki je malgaški divji zahod. Savana postaja vse bolj divja in izsušena, raztreseni masivi iz peščenjakov so kot abstraktne figure. Prišli smo do mesta Ilakaka, ki je imelo še leta 1998 samo 40 prebivalcev, danes pa jih šteje že okoli 60 tisoč. Vzrok za priseljevanje je odkritje nahajališča safirjev, podobnim tistim s Šrilanke, saj sta bila otoka nekoč del iste geološke strukture. Iskanje le-teh poteka tako na reki kot na odprtem kopu in od 20 do 50 metrov pod površjem.

Ustavili smo se šele tik za mestom, saj je gibanje v njem nevarno tudi čez dan. Iz daljave smo si ogledali reko, kjer iskalcev safirjev kar mrgoli. So le poceni nadzorovana delovna sila, med njimi delajo tudi otroci. Potujemo dalje. V pokrajini, ki se položi v pol puščavsko ravnico, uspevajo le še kaktusi. Vodo, ki smo jo s seboj vozili v plastenkah, smo razdelili med žejne otroke. Prečkali smo ozemlje plemena Mahafali, bogato poslikane kamnite grobnice, ki tvorijo prava mala naselja, pa smo si smeli ogledati le od daleč.

Kmalu je sledila sprememba. V vasi Andoharotsy smo bili vsak po svoje presenečeni. Kamorkoli pogledaš, sama revščina in beda, prebivalci pa nasmejani in srečni. Sredi vasi se na velikem območju kadi, vse je v pepelu, okoli povsem raztrganih slamnatih streh na kolih, pa so nameščeni veliki sodi. V njih se namaka sladkorni trs, iz katerega kuhajo zelo močan in neprečiščen rum, ki je zdravju škodljiv.







Ni minilo pol ure, ko smo se v naslednjem zaselku srečali s pravim nasprotjem. Tu živijo mizarji, ki sproščeno in z zanosom s še povem preprostimi orodji ročno obdelujejo vsak svoj kos lesa. Tudi koklja s pravkar izvaljenimi piščančki ni manjkala. Vidimo jih povsod, tudi v prestolnici. Z mešanimi občutki smo šli dalje. Vročina je naraščala in napočil je čas za kavo ter obisk arboretuma Antsokay, ki ga je ustvaril ljubiteljski botanik, Švicar Herman Petignat. Čeprav je nasad majhen, smo si v njem vodeno ogledali številne nenavadne endemične vrste, ki jih ne najdemo nikjer na svetu.

Prispeli smo do oceana, v Tulear (Toliara). Le še nekaj vožnje nam je ostalo do naše končne postaje, do obmorskega mesteca Ifati. Nastanili smo se v lepih, s slamo kritih hiškah s še lepšo restavracijo, ki so jo krasile bujne cvetoče grmovnice, kaktusi in drugo cvetje. Zgrajena je na bregu nad morjem, ob morju pod nami pa leži vas iz kolib. Ljudje so videti srečni, živijo predvsem od rib, njihov edini vodni transport pa so izdolbeni hlodi - deblaki. Naslednjega dne je bil predviden na njih ogled najlepšega koralnega grebena, ki pa je zaradi slabega vremena odpadel.

S sopotnico Ano sva se takoj po peti uri zjutraj spustili do obale, saj je to ura odhoda na ribolov. Močni mladi fantje in možje, ki so z obale v morje porivali svoje deblake, bi vsi po vrsti radi pozirali pred fotoaparatom. Prenašali so velike mreže za ribolov in zakrpana jadra so se kmalu razpela. Naš dan je minil v stogu »mora mora« ali »počasi počasi«, v raziskovanju okolice, druženju in plavanju. Po večerji je sledilo presenečenje. Plesna skupina domorodcev nam je predstavila njihovo glasbo in ples in nas nazadnje spravila na plesišče.





Naslednje jutro smo se odpeljali do letališča Toliara in se preko vmesnega postanka na letališču Tôlagnaro, ki je na jugovzhodni obali otoka, vrnili v Antananarivo. Sledila sta kratek ogled mesta in še zadnja nočitev. Ostal nam je še zadnji dan, ki je bil namenjen obisku Akamasoe, mesta na smetišču. Prevzeti nad dejanji Pedra Opeka in celotne skupnosti smo odhajali na letališče. Pod močnimi vtisi različnih kontrastov, predvsem pa utrujeni, smo se preko Mavricija ali Mauritiusa (uradno Republika Mavricij), Carigrada (Istanbula) in našega Brnika srečno vrnili domov.







"Kaj mi pomaga vse bogastvo tega sveta, če bom sam sedel pod drevesom baobab!"

(malgaški pregovor, kot sem se ga zapomnila)